Sloven'c Slovenca vabi

Ludvik Zepič (rojen na Razborju, 12. avgusta 1887 – umrl v Ljubljani 14. januarja 1971)

Zepič je bil dolga leta prizadeven, navdušen član pevskega zbora ljubljanske Glasbene matice, ki mu je v razvijanju mnogo prispeval in je v njegovo rast segel tudi kot korepetitor. Razen tega je Zepič vodil tudi svoj lasten vokalni kvartet. Prežet z ljubeznijo do glasbe in naše kompozicijske tehnike se je ukvarjal tudi z melografiranjem in harmoniziranjem slovenskih narodnih pesmi in je tudi s te strani mnogo prispeval.

Prepričan sem, da je ob vseh teh dejavnostih našel Zepič pravi in končni smisel svoje glasbene biti v dveh smereh, ki se jima je v celoti posvetil v razdobju po drugi svetovni vojni, ko se je Zepič pravnik umaknil Zepiču muziku.

Prva smer je glasbena zbirka ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice, ki jo je v resnici on ustvaril. Iz skromnih začetkov je zaradi Zepičeve razgledanosti, velike volje do dela, naravnost neverjetne vztrajnosti in skrbne zagledanosti v cilj ta zbirka rasla in se do današnjega dne razrasla na stopnjo, ki daje pravico do naziva oddelek. Zepič jo je dvignil na raven, ki je zaradi vzorne sistematike in upoštevanja sodobnih tehnoloških prijemov vzbudila pozornost doma in v tujini. Danes je ta zbirka pomemben vir gradiva, iz katerega črpajo mnogi muzikološki in glasbeni iskalci in raziskovalci, vir, na katerega se vse pogosteje obračajo tudi pomembne tuje muzikološke in glasbene institucije. Za to gre zasluga v prvi vrsti prav Zepiču.

Druga, za slovensko kulturo nadvse pomembna smer Zepičevega udejstvovanja je peljala in še danes pelje h Gallusu. Zanj in za njegove skladbe se je Zepič poglobljeno zanimal že prej, o tem priča tudi njegova zanimiva razprava o 'Sledovih narodne pesmi v Gallusovih skladbah,' ki je bila objavljena leta 1938 v Cerkvenem glasbeniku. V zadnjih letih pa se je Zepičev interes za Gallusov opus ne samo razširil, ampak tudi konkretiziral s tem, da je spartiral vse posvetne skladbe tega našega velikega ustvarjalca iz 16. stoletja in pri tem pokazal tako izredno požrtvovalnost kakor veliko znanje in smisel za glasbo skladateljevega stoletja. Prvi rezultati so se pokazali že v zbirki skladatelji Gallus-Plautzius-Dolar in njihovo delo (1963) – tu naj bo omenjeno, da je Zepič spartiral tudi Plavca in Dolarja, kolikor so bile njune skladbe vključene v citirano zbirko. Še bolj in še pomembnejše pa so se ti rezultati realizirali z izdajo Gallusove zbirke Harmoniae morales (1966), za katero je Zepič spartiral in sorevidiral vse Gallusove skladbe izvirne izdaje iz 1589 in 1590. Trud, ki ga je v to vložil, se je izplačal: zbirka je šla v svet in je bila sprejeta z velikim priznanjem. Z njo je Gallus oživel na novo in širše kot prej, z njo so se Slovencem odprle še večje možnosti za afirmacijo svojih velikih sinov, z njo so se Slovenci še konkretnejše predstavili kot narod z dolgo in bogato tradicijo in kulturo. Tem uspehom je Zepič v veliki meri prispeval svoj delež, s katerim se je trdno zapisal v zgodovino slovenske glasbe.

Ko govorim o Zepiču in njegovem delu, ne morem obiti nečesa, kar naj bo ob tej priložnosti tudi zapisano: dolgega, tesnega nesebičnega in neposrednega prijateljskega in strokovnega sodelovanja, ki me veže z jubilantom. Iz tega in takega sodelovanja sta zrasli prej omenjeni veliki zbirki iz let 1963 in 1966. Ne dvomim, da bo to sodelovanje v prihodnosti dalo nadaljnje rezultate. Dragoceno s človeškega in strokovnega vidika mi je ob Zepičevi osemdesetletnici še posebej živo pred očmi.

Ludvik Zepič lahko gleda nazaj s ponosom – njegovo delo je tu, Gallusa vse bolj izvajajo doma in na tujem, glasbena zbirka NUK obeta nove uspehe. Z vero pa sme Zepič gledati tudi v prihodnost. S svežino duha, ki ga v delu krepi, bo ne samo lahko, ampak tudi moral dati nove plodove svojih razsežnih sposobnosti, ki smo jih željni in jih od njega pričakujemo. Ko mu želim še mnogo zdravih delovnih let, naj jubilantu še povem, da njegovo delo cenimo in spoštujemo. Pomembno je za naš čas in plodilo bo rodove, ki bodo prišli za nami.
(Dragotin Cvetko: Ludviku Zepiču ob osemdesetletnici)

Vsebina:

Dragotin Cvetko: Ludviku Zepiču ob osemdesetletnici
Ivan Klemenčič: Ob stoti obletnici rojstva Ludvika Zepiča
Mitja Gobec: Uredniško poročilo

Moški zbori:

En fantič je prišu (slov. ljudska)
Je bil enkrat en mlad vrtnar (po Simonu Jenku)
Je pa davi slanca padla (slov ljudska)
Leži, leži ravno polje (slov. ljudska)
Sinoči je res lüštna noč bila (slov. ljudska)
Slovenc‘, Slovenca vabi (A. M. Slomšek – ponarodela)
Ena kupica, zrel‘ga vinčeka (slov. ljudska)
Oj preljuba vinska trta (po A. M. Slomšku – ponarodela)
Ljubezen večna ustvarja vse (slov. ljudska)
Zmeraj se veselim (slov. ljudska)
To žlahtno vinsko kapljico (slov. ljudska)
Trink, trink, saj ga je še več (slov. ljudska)

Mešani zbori:
Dekle je pleničke pral‘ (slov. ljudska)
En vetrič je pihal (slov. ljudska)
Fantje se zbirajo (slov. ljudska)
Oj, dobro jutro mamica (slov. ljudska)
Slavček v gozdu je naglašal (slov. ljudska)

Samospev:

Svet Jožef pri zibeli (slov. ljudska) (gl. kl.)

Mladinski zbor:

Nesrečna zima mrazi me (Josip Hašnik) (2-gl.)
Sneg za to leto slovo je že vzel (Valentin Orožen) (2-gl.)