Krožnice večglasnih tišin

Tinka Volarič se je rodila leta 1980. Je ilustratorka, kulturna antropologinja in pesnica, živi na Primorskem. Ilustrira in piše za otroke, odrasle in za vse vmes. V neknjižnih likovnih delih jo zanima soodnos med naturo, kulturo, družbo in osebno ter skupno zgodovino. Oktobra 2013 je postala zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2013, za nagrado smo ji na JSKD RS natisnili zbirko pesmi.

Pesniška zbirka je bila izdana pod mentorstvom Gabriele Babnik, ki je napisala tudi spremno besedo Udomačevanje divjine; ilustracije k pesmim pa je prispevala avtorica sama.

V spremni besedi je Babnikova zapisala: »Tinka Volarič je zagotovo pesnica, ki je ni sram govoriti z “jazovskim” glasom, ob predpostavki, da se ta veže na pretekle “jaze”. Absolutni začetek je namreč v pesniški zbirki Krožnice večglasnih tišin prepovedana beseda: če že govorimo o začetku, potem gre za začetek, ki se je otresel teže vojne, spomina na zapise o antraksu in plebiscitu leta 1918. Verjetno je Tinka Volarič kot magistrica kulturne antropologije še bolj občutljiva za določene družbene premike, toda tudi če njeno oko ne bi bilo izurjeno za ljudsko izročilo, dediščino in spomin, bi skozi njene pesmi verjetno vseeno zazevala svojevrstna pokrajina. Najprej s svojo zvočno amnezijo, ki jo pesnica s pridom uporablja, kar daje celotni zbirki blagi napev in odmev, in nato z aluzijami na zgodovinske dogodke. Čeprav se pesnica precej ukvarja z vprašanjem, kako pozicionirati sebe v svetu, ki nam ga predstavlja (včasih nas celo prime za roko in nas odpelje v osrčje skrivnosti), slutimo vnaprej dano pomirjenost s tistim, kar je, kar biva.«